Tekumze je, da bi pridobil čimveč indijanskih plemen za boj zoper bele koloniste, potoval daleč na sever. Prišel je celo do Inuitov. Huda snežna neurja je preživel v neki votlini, kjer se je boril s podzemeljskimi duhovi. (Tu nam avtor nazorno opiše indijansko vero v mistične sile.) Ko se je vračal domov, se je mimogrede zglasil v angleški trdnjavi in vzel s seboj Daniela Boona, imenovanega Usnjena nogavica, ki ga je bil svoječasno izročil v angleško ujetništvo pod obljubo, da se bo na Tekumzejevo zahtevo vrnil med Indijance. Boon je iz indijanske vasi Čilitole, kjer so mu dali svobodo in ga poročili z Indijanko, ušel in se vrnil v svoje utrjeno naselje Boonsbourgh. Indijanci so to palisadno trdnjavo dalj časa brez uspeha oblegali. Ko so se oblegovalci umaknili in je oblegancem prišla na pomoč amerikanska vojska, so kljub Boonovemu svarilu, naj počakajo še novih okrepitev, napadli rdečekožce. V krvavi bitki, v kateri je padel tudi Boonov sin, so bili belci poraženi. Zato in pa spričo nehvaležnosti amerikanskih oblasti je Boon bridko razočaran zapustil naselbino, ki jo je bil sam ustanovil, in se daleč na zahodu naselil pri nekem gostoljubnem indijanskem plemenu, kjer je umrl, ko je dosegel visoko starost. Tekumze pa svoje zamisli o združitvi vseh indijanskih plemen ni opustil, kakor bomo videli iz naslednje knjigo »Manitujev sin«.
