Čas grobosti prinaša poglobljeno analizo vidnih in nevidnih mehanizmov grobosti, ki smo jim izpostavljeni v današnjem svetu poudarjenega individualizma ter glorifikacije materialnega bogastva in uspeha. Zdravi, srečni, uspešni Neoliberalizem nas v želji po čim večji produktivnosti spodbuja v identifikacijo s srečnim, zdravim in predanim delavcem, ki ne dela za denar, ampak ga žene želja po samouresničitvi in (kariernem) uspehu. Medtem ko je posameznik pod prisilo, da se kar naprej trži kot bodoča zvezda, pa nenehno dobiva opozorila, da se mu lahko zgodi, da bo propadel, da iz njega ne bo nič, da bo večno ostal brez dela in podobno. Da se temu izogne, mora seveda delati čim več, se dokazovati, prehitevati druge in podobno. Če začutimo negotovost, moramo to čim prej premagati – do takrat pa si nadenemo masko uspeha in delujemo po načelu »Fake it until you make it«. »Ideje, da moramo biti zaljubljeni vase, nenehno verjeti v svoje prednosti, se osredotočiti na svoje dosežke in se ne ozirati na mnenje drugih, so del neoliberalnega diskurza, ki poveličuje individualizem in uspeh. Prav ti ideali pri ljudeh povzročajo občutke, da niso dovolj dobri.« (iz knjige) Nič več vljudni in prijazni Individualizem je pripeljal družbo v stanje, kjer je vljudnost zamenjala grobost. Lahko da so maske vljudnosti le maske in da si za zunanjim vljudnim obnašanjem mislimo vse najslabše drug o drugem, a vendar so maske nujen pogoj za družbeno kohezijo. Ohranjanje civiliziranosti v obnašanju, kakor koli je to igrano, je bistveno za to, da družba ne zdrsne v vsesplošni kaos in nasilje.